Naučimo se igranja s psom Je igra samo del sprostitve? Nikakor ne! Za delovnega psa ali mladiča, ki bo v prihodnosti resno delal, je igra del izobraževalnega programa.
Veliko lastnikov pride v šolo, včasih z že skoraj odraslim psom in že na prvi lekciji, ko inštruktor razloži, da bo celotno šolanje v glavnem slonelo na igri, je presenečen. Da bi se njegov pes šolal prek igre? Kakšno šolanje prek igre neki, njegov pes se vendar ne igra. Pa ni tako, vsi psi se igrajo, za to so »programirani«, kajti v naravnem okolju je prav igra del odraščanja in učenja. Mladiči se vsega naučijo skozi igro. Rangiranje, boj, lov.......v bistvu vse poteka prek igre, prek igre se psi vklopijo v krdelo, prek igre se socializirajo, skratka – ni ga psa, ki se ne bi želel ali ki se ne bi znal igrati. Res pa je, da obstajajo psi (na žalost jih je kar precej), ki so jim lastniki povsem ugasili zanimanje za igro, kar je seveda velika napaka.
Poglejmo, kako se lahko temu izognemo in spoznajmo kakšen je pravilen način igre s svojim psom.1. Nikoli ne pustimo, da se pes igra sam. V trenutkih dolgočasja se pes različno kratkočasi, z glodanjem kosti, kit .......Igra mora biti trenutek, ko se poglabljajo odnosi med psom in gospodarjem, se pravi lastnik mora biti vedno del igre. Pes, ki ima na razpolago nešteto žog, žogic, gumijastih igrač, obročev..... bo ravno tako kot otrok zanje prav hitro izgubil zanimanje. Nasprotno pa, ko pes vidi igro kot interaktivni trenutek sodelovanja z lastnikom, bo z veseljem sodeloval.
2. Lastik odloča o začetku in o koncu igre. Preprosto povedano »greva se igrat« in odločno »konec igre.« Pes vidi v svojem lastniku dominantno osebo, kar je zelo pomembno pri pričetku šolanja. To seveda ni edini trenutek, ko se moramo psu pokazati kot dominantna oseba, je pa zelo pomemben. V naravi je vedno tisti, ki je najvišje rangiran tisti, ki vodi igro in to velja tako za odrasle (predvsem oče in mama) kot tudi za mladiče. Dokazano je, da mladiči v leglu, ki so iniciatorji igre tudi kasneje na hierarhični lestvici zasedajo najvišje položaje v krdelu. Torej ne sme biti pes tisti, ki nam prinese igračo in nas povabi k igri - če stori to, ga enostavno ignorirajmo. Naj mine nekaj minut, potem vzamimo v roko igračo in ga povabimo k igri.
3. Igra mora postati trenutek zbližanja in ne odtujitve. Torej z zelo mladim psom se nikoli ne igrajmo igre »prinesi«, ker nam igrače ne bo nikoli prinesel ampak bo z njo odcapljal in se zaljubil vanjo in ne v nas. Najbolje je začeti z interaktivnimi igrami, kot soigre z žogico, igra vlečenja ali ravsanje.
4. Pes se ne sme nikoli naveličati. Nujno je prekiniti igro, ko je najbolj razigran in ne čakati, da se utrudi ali naveliča igre.
IGRE: RavsanjeTa način igre bo navadil psa dotikov in manipulacij in bo pomagalo, da bo zgubil dedni instinkt samozaščite pred človekom. To je zelo dragocena igra, ki lastnika in psa zelo poveže. Včasih pri tej igri tvegamo tudi kak ugriz ali prasko, ker se pes še ne zaveda svoje moči. Pri igri nas bo vedno skušal ugrizniti v roko, v prste, za nos. To je pravi trenutek, da uporabimo ukaz »NE« in »POČASI« ali kako drugo besedo podobnega pomena. Zavedati se moramo, da se mladič še vedno ne zaveda, kako boleči znajo biti ugrizi teh mlečnih in iglastih zob.
Da bi se izognili masakru rok in prstov moramo psu pokazati, da nam taka igra ni niti najmanj všeč, vendar ne moremo pričakovati, da bo s tem nehal, če mu bomo skušali to razložiti po človeško. Ker ukazov še ne pozna dobro, bo še najmanj koristilo zmedeno »Ne. Nehaj! Aua, boli me, si neumen ali kaj? Spusti me! Eh, au, uj!« Ko bo slišal te brezrazločne besede, bo mislil, da se zabavamo in bo še bolj stisnil. Enako se bo zgodilo, če ga bomo odrinili ali pa mu bomo eno primazali. Miislil si bo hura, trda igra, moram se maksimalno angažirati in bo nadaljeval v tem slogu.
Kaj moramo torej storiti? Če imamo priložnost opazovati leglo v igri bomo hitro lahko opazili, da so oblike NE ali DOVOLJ zelo različne. Mladič, ki ga bo bolelo bo zacvilil, če to ne bo pomagalo, se bo prenehal igrat in če drugi še vedno ne bodo razumeli, da ima dovolj, se bo prav počasi umaknil. Če bi namreč stekel, bi bratci razumeli, da se pričenja nova igra, igra lovljenja in bodo stekli za njim. Torej z mladičkom moramo določiti natančen odnos tako do igre in dejanj, kot do besed, ki jih bomo pri tem uporabljali.
Na primer:
Akcijo psa spodbudi beseda akcija gospodarja.
Mladič preveč poprime. POČASI ugašamo igro
Mladič ugrizne prepovedan del telesa npr. obraz. NE! Končamo z igro
Mladič nam povzroča bolečino. AU! ugašamo igro
Ugašati igro pomeni prenehanje ravsanja ali skrivanja igrače s tem, da ostanemo popolnoma pasivni, dokler se kuža ne umiri. Če smo se igrali v ležečem položaju vstanemo in ostanemo negibni brez govorjenja in gibanja. Če smo bili že pokonci se spremenimo v kip. Kuža bo presenečen, igra ne bo več zabavna, ker tovariš v igri ne bo več aktiven.
Na tak način, bo mladičevo navdušenje uplahnilo in bo nehal stiskati.....na tej točki lahko nadaljujemo z igro. Če bo ponovno močno zagrabil bo slišal ponovno besedo POČASI .... in tako dalje, dokler ne bo razumel, da obstaja meja pri kateri ne sme več zagrabiti, ker bo s tem uničil igro
AU mora biti hiter in oster, uporabimo ga samo takrat, ko nas res boli. Na ta način bo mladič spoznal našo občutljivost, pa čeprav so njegovi ugrizi že tako bistveno nežnejši od tistih, ki jih uporablja pri igri z bratci
Končanje igre pomeni dobesedno to, da se umaknemo in s tem za kak trenutek pustimo mladička samega (če smo v hiši, lahko oddidemo v drugo sobo, počakamo kako minuto in se nato vrnemo). To storimo, ko nas je ugriznil v kak del telesa, ki ga nikakor ne bi smel ali, ko nikakor noče prenehati z grobo igro, čeprav smo mi počasi igro že ugasnili.
Tako se bo mladič že po nekaj dneh navadil uravnavati lastno moč, ko bo igračo predstavljalo naše telo.
Igra vlečenjaTa igra se igra z zelo natančnimi kriteriji, lahko jo pričnemo z zavozlanjem cunje ali vrvice, ki jo zavežemo za palico. Na ta način se lahko igramo z enim mladičem ali pa s celim leglom. Palico premikamo počasi, s čimer simuliramo plen, ki se počasi giblje po terenu. Premikamo jo naprej in nazaj. Premikamo jo v krogu, izogibamo se hitrih menjav smeri, ker bi se lahko mladič poškodoval. Smisel je v tem, da spodbudimo mladičevo radovednost, da sledi plenu in jo prime z zobmi. Ko ugrizne moramo z njim zelo previdno tekmovati vendar pa pustimo, da jo mladič zagrabi in da mu plen ne uide. Pozor, če bomo napravili napako v tej prvi fazi (na primer, da močno potegnemo in s tem povzročimo bolečino) smo lahko zapravili njegovo bodočo delovno kariero.
Ko imamo na razpolago celo leglo se tekmovanje odvija med različnimi mladiči, ki se kosajo za plen med sabo. Prva igri vlečenja se mora vedno končati tako, da mladič dobi plen kar mu krepi samozavest, to pa je nepogrešljiva baza za delovnega psa. Postopoma lahko preidemo s cunje na »klobaso« s tem, da se vedno igramo na enak način toda stopnjujemo (vedno postopoma) moč vlečenja, da spodbudimo psa k vse močnejšemu ugrizu. Zelo pomembno je, da s to igro pričnemo tam nekje pri šestih mesecih, ko bodo razviti že vsi stalni zobje.
Igra z žogicoŽogica naj bo na vrvici, igro pa pričnemo podobno kot s cunjo. Kasneje lahko žogico tudi vržemo in jo kak trenutek prepustimo psom, toda takoj zatem jo moramo lastniik pobrati in si jo prilastiti. Zapomniti si moramo dve pomembni stvari:
pes mora imeti rad vas in ne žogice. Igrača mora biti sredstvo ali posrednik in nikakor ne »predmet poželjenja«.
pes mora biti vedno poln pričakovanj in navdušenja do igrače in se je ne sme nikoli naveličati.
Zakaj je dobro, da ima igrača vrvico? Ker se lahko le na ta način igramo interaktivno, kajti, če žogica ne bi imela vrvice, bi moral pes ugrizniti roko, da bi se lahko igral in ker lahko zelo mladi psi v navdušenju žogico tudi pogoltnejo in s tem tvegajo zadušitev. V takem trenutku pride vrvica zelo prav, ker jo lahko takoj potegnemo iz gobčka.
Vir- http://www.zoycik.si 
