Beli dihur (Mustela putorius furo)
O dihurjih Beli dihurji so zvedave, igrive, zelo živahne in pogosto nagajive male zverinice. So precej posebne živali in nikakor niso primerni domači ljubljenci za vsakogar.
Beli dihurji so izredno gibčne, hitre in okretne živali. Imajo dolgo valjasto telo, kratke noge, podolgovato (stožčasto) glavo, prišiljen gobec in majhna zaokrožena ušesa. Uvrščamo jih med zveri, natančneje v družino kun – tako kot evropskega dihurja, kuno belico in kuno zlatico, jazbeca, vidro, podlasico.
Kljub temu, da govorimo o belem dihurju, niso vse živali bele barve. Najpogosteje so podobne divjemu evropskemu dihurju. Podlanka je rumenkasta, krovne dlake pa so temno rjave. Značilna je obrazna maska, belina okrog gobca in po robovih uhljev. Druge pogoste barve so bela, srebrno siva, rdečkasto rjava, ... Pogost pojav je albinizem - pomanjkanje pigmenta. Kožuh pri albinih je belkasto rumen, oči pa so rdeče.
Zgodovina Beli dihur je najverjetneje udomačena vrsta, ki izhaja iz evropskega dihurja (Mustela putorius). Kljub skoraj identičnemu zunanjemu izgledu, pa se pojavljajo nekatere razlike, ki so lahko posledica udomačitve in ločenega razvoja vrste ali pa so posledica različnih prednikov (npr. stepski dihur). Predvidevajo, da je človek dihurja udomačil pred približno 2500 leti. Prvi pisni viri, ki zagotovo govorijo o belem dihurju, so gledališke igre, delo grškega komediografa Aristofana, ki so nastale okrog leta 450 p. n. št.
Najverjetneje so jih udomačili za lov na male glodavce. Med drugim so bili “posebni gostje” na ladjah, kjer so bili odgovorni za zatiranje podgan in miši. Še danes jih, predvsem v Veliki Britaniji, uporabljajo za lov na kunce. Danes bele dihurje porabljajo kot modele v medicinskih raziskavah, predvsem za raziskave virusov influence (gripe). Vedno bolj pa se uveljavljajo kot hišni ljubljenčki v pravem pomenu besede.
Vonj Odstranjevanje smradnih žlez, razen iz zdravstvenih razlogov, ni dovoljeno. Kot vsaka vrsta živali imajo tudi beli dihurji svoj vonj. Vonj nekastriranih živali, predvsem samcev v obdobju gonitve, je veliko bolj izrazit. Omilimo ga lahko tudi z rednim menjavanjem “posteljnine”, rednim čiščenjem kletke in ne prepogostim kopanjem. Veliko vlogo pri vonju ima tudi prehrana. Živali, hranjene z nekakovostno hrano, imajo močnejši vonj. Predvsem smrdijo njihovi iztrebki, ki jih je tudi znatno več (hrane zaradi neprimerne sestave ne prebavijo dobro). Pri izbiri hrane tudi pazimo, da ne vsebuje (preveč) rib, saj te povzročajo izrazitejši vonj iztrebkov. Precejšnja razlika v vonju je tudi med živalmi, ki so v stanovanju, in tistimi, ki prebivajo v zunanjih kletkah.
Pregovorni dihurski “izpuh” pa ni tako grozno smrdljiva zadeva. Navadno se zgodi med pretepom ali kadar se žival zelo ustraši, v manjših količinah pa tudi ob preveliki stimulaciji (npr. od ugodja pri božanju). Količina neprijetnega vonja je podobna človeškim “izpušnim plinom”.
Prehrana Dihurji so mesojedi. Njihova prehrana mora vsebovati veliko beljakovin (nad 34 %), veliko maščob (nad 22 %) in malo vlaknin, saj teh zaradi specifike prebavnega trakta ne prebavljajo dobro. Hranimo jih lahko z briketirano visokokakovostno hrano (posebno hrano za dihurje ali z briketi za mačje mladiče), kakovostno konzervirano mačjo hrano, lahko jim kuhamo ali jih hranimo s surovo hrano. Pasja hrana za dihurje ni primerna (ne briketirana, ne konzervirana), saj vsebuje premalo maščob in proteinov ter ne vsebuje nujno potrebne aminokisline taurin.
Zaradi kratkega prebavnega trakta proces prebave pri dihurjih poteka hitro (3-4 ure). Hrana in voda morata biti živalim na razpolago ves čas, upoštevajmo le, da mora biti hrana sveža. Izogibamo se produktom, ki vsebujejo sladkor, umetne konzervanse, umetna barvila in preveč vlaknin.
Zdravje Zdravstvene težave in ustrezno zdravljenje belih dihurjev se razlikujejo od najpogostejših težav, s katerimi se srečujemo pri psih in mačkah. Vsi veterinarji nimajo ustreznega znanja in izkušenj, zato se ob težavah vaše živali obrnite na veterinarja, ki je specializiran za eksotične živali in male glodavce.
Za samičke, ki niso namenjene vzreji, je sterilizacija (ovariohisterektomija) iz zdravstvenih razlogov nujna! Samičke dihurjev imajo namreč podaljšano ovulacijo in njihov gonitveni ciklus lahko traja več mesecev - dokler jih samec ne oplodi. Zaradi povečanega izločanja spolnih hormonov v primeru podaljšane gonitve navadno pride do hude slabokrvnosti, pogosto pa se pojavi tudi gnojno vnetje maternice - piometra. Kastracija samčkov iz zdravstvenih razlogov ni potrebna, se jo pa priporoča, saj samci v obdobju gonitve postanejo agresivni in začnejo označevati svoj teritorij (markirajo). S kastracijo se tudi močno ublaži vonj živali. Pri gonečih samcih je ta vonj izredno močan - celo tako, da se ga navzame stanovanje, prostori, kjer žival spi, in celo naše obleke.
Priporočena je imunizacija proti pasji kugi, saj okužba pomeni sto odstotno smrtnost. Pri nas cepimo s cepivom za pse, vendar s polovično (!) dozo. Če želimo z živalco prečkati mejo, so cepljenje proti steklini, mikročip in potni list za hišne živali obvezni.
Nega Nega dihurjev ni zahtevna. Njihovega kožuha ni potrebno negovati, razen v obdobju menjave dlake (spomladi in jeseni). Takrat je priporočljivo, da dihurje enkrat dnevno počešemo z gumijasto krtačo, da odstranimo odmrlo podlanko. Dihurjev ne smemo
pogosto kopati. Nekajkrat letno (2-3-krat) oz. po potrebi povsem zadošča. Prepogosto umivanje namreč spere s kože maščobo, preagresivni šamponi pa jo sušijo. Za močan in neprijeten vonj je ponavadi potrebno vzrok poiskati drugje (gonitveni ciklus, neprimerna prehrana, umazana posteljnina, ...).
Predolgi, nenegovani kremplji so lahko za dihurje nevarni in boleči. Dolgi kremplji otežujejo hojo in lahko povzročijo trajne deformacije stopal. Ker njihove konice postanejo krhke, se razcepljen del zlahka kam zatakne in poškoduje cel krempelj ali celo prst, zato je redno krajšanje nujno. Potrebno je tudi redno čiščenje ušes, ki pa je za večino dihurjev nadležno opravilo, saj imajo občutljiva ušesa. Če se živalca praska, drgne po ušesih ali stresa z glavo, je to precej zanesljiv znak, da je okužena z ušesnimi garjami oz. pršicami. Potreben je obisk pri veterinarju.
Kletka Kletka za enega dihurja naj bo velika vsaj 80 x 60 x 60 cm, seveda s predpostavko, da dihurček preživi dovolj časa tudi zunaj kletke. Kletka je lahko manjša le, če jo žival uporablja izključno za spanje. Najbolje je, če jim lahko namesto kletke namenimo za bivanje in igranje kar sobo. Prostori, kjer so dihurji prosto spuščeni, morajo biti v ta namen posebej prirejeni in zaščiteni oz. moramo imeti živali ves čas pod nadzorom. Dihurji so namreč izredno zvedavi in slej ko prej jih bodo zamikale stvari, ki jih ne bi smele. Okretnost in inteligenca pa sta jim pri tem le v pomoč. Dihurji so lahko nastanjeni tudi v zunanjih kletkah, ki pa morajo biti primerno zaščitene pred vremenskimi vplivi (dež, sneg, veter, vročina) in drugimi živalmi.
Druge živali in otroci Beli dihurji se lahko (ni pa nujno!) dobro razumejo z drugimi domačimi živalmi, kot so psi in mačke, pri čemer pa je veliko odvisno od pasme in značaja psa ali mačke (npr. lovski psi, kot so terierji, bodo dihurje verjetno videli kot plen). Še posebej pri prvem srečanju je potreben nadzor nad obema živalma in veliko previdnosti. Če ena od živali postane agresivna, srečanje prekinemo. Živali nikoli – tudi kasneje – ne puščamo skupaj brez nadzora. Ptiči, kunci, mali glodavci in plazilci niso primerna družba za dihurja, saj se bo tako druženje najverjetneje za drugo žival končalo tragično.
Dihurje kot ljubljenčke odsvetujem družinam z majhnimi otroki. Igra med dihurji je precej groba – z veliko grizenja – vendar po zaslugi trše kože ne pušča posledic. Tovrstna igra z majhnim otrokom pa je lahko za slednjega boleča in neprijetna.
Ali je beli dihur primerna žival zame? Pred nakupom se morate vprašati, ali je dihur prava žival za vas. Kljub svoji ljubkosti namreč ni ravno nezahtevna domača žival. Pretehtati morate tudi, ali ustreza vašemu načinu življenja in ali mu boste tudi čez nekaj let še vedno lahko nudili vse, kar potrebuje. Povprečna življenjska doba belih dihurjev je namreč 7-8 let, znani
pa so tudi primeri, ko so beli dihurji živeli 12 let in več.
Beli dihurji so družabne živali in potrebno se je kar veliko ukvarjati z njimi. Potrebujejo vsaj 3-4 ure tekanja in igranja izven kletke dnevno. Pravzaprav je najbolje, če imajo družbo drugega dihurja, saj se tako zaposlijo, tudi ko nas ni doma ali nimamo časa zanje (kar pa ne pomeni, da se z njimi ni potrebno ukvarjati).
Nakup Pri nakupu pazite, da je žival, ki jo izberete, zdrava – naj bo živahna, imeti mora bistre oči brez izcedkov, čista ušesa, dlaka mora biti svetleča, ne pretrda in čista. Ravno tako naj bo čisto in primerno urejeno okolje, v katerem živi. Če je v kletki več dihurjev skupaj, preglejte, ali so vse živali brez vidnih bolezenskih znakov, saj je veliko bolezni nalezljivih. Ob nakupu morate dobiti tudi potrdilo o opravljenih cepljenjih in morebitnem vstavljenem mikročipu.
Odsvetujem nakup bolnih živali iz usmiljenja, saj je zdravljenje lahko zahtevno in drago. V primeru, da opazite bolno žival, opozorite prodajalca, lahko pa se obrnete tudi na pristojno službo (veterinarska inšpekcija).
Svetujem, da si žival pred nakupom ogledate večkrat, saj boste tako lažje spoznali njen karakter in navade (tudi slabe – grizenje). Začetnikom odsvetujem nakup nesocializiranih živali. Odvajanje dihurjev od grizenja je lahko dolgotrajen, zahteven, predvsem pa precej boleč proces, res pa je, da je ob primernem pristopu skoraj
vedno uspešen.
Pri izbiri dihurja spol ni najpomembnejša reč, saj karakter ni vezan nanj. Še enkrat pa opozarjam, da je potrebno samičke iz zdravstvenih razlogov sterilizirati.
Koristne spletne povezave: http://www.zverinice.com http://www.ferretcentral.org http://ferretvillage.org http://www.everythingferret.com http://ferret-fact.org http://www.frettchenwelt.at http://www.weaselwords.com http://www.freewebs.com/ferretsofcroatia http://www.mdferretpaws.org Z nakupom živali ste zanjo prevzeli odgovornost. Upoštevajte, da: • boste za žival skrbeli 7-8 let, lahko tudi več,
• razmislite, kje bo žival v času vaše daljše odsotnosti (počitnice, dopust, …),
• boste morali vsak dan nameniti vsaj 2 uri prostega časa samo dihurju,
• bo potrebno v prostorih, kjer bo dihur prosto spuščen, poskrbeti za njegovo varnost,
• boste morali prevzeti odgovornost za nego in zdravje dihurja,
• mora biti prehrana dihurjev kakovostna.
